Vrste nasilja zaradi spola
Na Kosovu je OPDAT sodeloval z vlado pri vzpostavitvi novih postopkov za zaščito žrtev nasilja nad ženskami med pandemijo. OPDAT je delavcem na telefonskih številkah za pomoč nudil tudi usposabljanje za svetovanje žrtvam, ki so med pandemijo doživele nasilje in imajo omejen dostop do družinskih in skupnostnih podpornih sistemov. OPDAT je v sodelovanju z DOS/INL tudi podaril računalniško opremo zavetiščem, da so se lahko otroci, ki bivajo v njih, udeležili virtualnih tečajev, ter dežurnim tožilcem in zagovornikom žrtev, da so se lahko takoj odzvali na primere DV.
Inštitut za sodniške študije s sedežem v Portoriku je organiziral enodnevno osebno usposabljanje za latinskoameriške sodnike o tem, kako soditi brez spolne pristranskosti, na katerem so se sodniki naučili pomembnih konceptov, kot sta raznolikost in ranljivost. Sodniki so se usposabljali tudi o najboljših praksah za vodenje primerov nasilja v družini.
OPDAT sodeluje tudi s sodniki v regiji, da bi poleg fizičnega nasilja ocenili tudi psihološko in ekonomsko škodo ter sodne postopke prilagodili potrebam ranljivih žrtev. OPDAT poleg tega pomaga državam pri razvoju in izvajanju sistemov odškodnin za žrtve, pripravlja smernice o praksah izrekanja kazni v primerih GBV in se zavzema za sprejetje zakonodaje za kriminalizacijo vseh oblik GBV.
Kljub reformam, ki jih bomo omenili v nadaljevanju v poglavju o posilstvu, še vedno potekajo razprave o tem, kako naj bi potekalo sojenje v primeru teh kaznivih dejanj in o učinkovitosti pregona.Zakon o nasilju nad ženskami, ki je bil sprejet leta 1994, je utrl pot pri zagotavljanju storitev in virov za ženske, ki se soočajo z zlorabami in drugimi oblikami nasilja. Vendar pa obstajajo omejitve, da bi kazniva dejanja, usmerjena na spol, dosegla vrhovno sodišče, zato so številna kazniva dejanja zaupana v nadzor vladam zveznih držav[5].
Študija, ki je bila izvedena v Združenem kraljestvu med letoma 2011 in 2012, je pokazala, da so lažne prijave posilstva in nasilja v družini redke[6]. do tega pojma pogostih lažnih obtožb je prišlo po tem, ko so policija in preiskovalci pri obravnavi prijav nasilja v družini začeli uporabljati “preveč previden pristop”. Vendar je študija pokazala, da je bilo v sedemnajstih mesecih v obdobju 2011-2012 le nekaj lažnih obtožb.[6] Študija je pokazala, da je bilo v teh sedemnajstih mesecih v Angliji in Walesu 5 651 kazenskih postopkov zaradi posilstva in 111 891 postopkov zaradi nasilja v družini, v istem časovnem obdobju pa je bilo 35 kazenskih postopkov zaradi lažne obtožbe posilstva, 6 kazenskih postopkov zaradi lažne obtožbe nasilja v družini in 3 zaradi lažne obtožbe obeh kaznivih dejanj. [6] Po tej študiji in enajstodstotnem povečanju števila prijavljenih primerov nasilja v družini v zadnjih treh mesecih leta 2012 so izboljšali obravnavo prijavljenih kaznivih dejanj z naključnimi pregledi primerov, da bi zagotovili pravilno obravnavo pregona[6].
Prva mednarodna pogodba, ki je implicitno prepovedala spolno nasilje, Haaška konvencija iz leta 1907, ni odpravila nekaznovanosti za ta kazniva dejanja: po drugi svetovni vojni Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu na primer ni izrecno preganjalo spolnega nasilja, sodišče v Tokiu pa je prezrlo zasužnjevanje “žensk za uteho” s strani japonske vojske. Leta 1949 je bilo v prelomnih Ženevskih konvencijah zapisano: “Ženske so posebej zaščitene … pred posilstvom, prisilno prostitucijo ali kakršno koli obliko nespodobnega napada.” Vojne na območju nekdanje Jugoslavije so pokazale, da je treba te zgodovinske mednarodne zakone nujno prenesti iz teorije v sodno dvorano.